Vsi se kdaj jezimo na 'druge' udeležence v prometu, ker so prehitri, prepočasni, neprevidni ali pretirano previdni. Ne opazimo pa 'drugih', ki se kdaj zaradi tega jezijo tudi na nas. Jeza je sicer povsem normalno čustvo, na cesti pa z njo ne bomo ničesar rešili. K učinkovitejšemu poteku prometa in varnosti vseh udeležencev več prispevamo z upoštevanjem vozniškega bontona. Ta zajema nekaj osnovnih prometnih predpisov, pa tudi nenapisana pravila, zaradi katerih se na cesti vsi bolje razumemo.
Ustavimo pešcem pri prehodih čez cesto
Izgovor, da pešcev, ki pri prehodu brez semaforja čakajo, da bi prečkali cesto, nismo pravočasno opazili, ne velja. V bližini prehodov za pešce namreč veljajo strožje omejitve hitrosti, ravno zato, da bi vozili počasneje in lažje opazovali promet okoli sebe. Ustaviti moramo vsaj pet metrov pred prehodom in počakati, da pešci varno do konca prečkajo cestišče. Nikakor vozila ne smemo ustaviti na označenem prehodu, tudi če smo v koloni vozil. Posebej pozorni bodimo ponoči ali ob slabem vremenu, ko so pešci težje vidni ter v bližini šol in igrišč, saj se otroci ob in na cesti obnašajo bolj nepredvidljivo.
Vključevanje v promet po sistemu zadrge
Sistem zadrge je zelo pomemben, saj na točkah, kjer bi lahko prišlo do zastojev, zagotavlja tekoč potek prometa. Največkrat nam pride prav, kadar se vključujemo na cesto za motorna vozila ali na avtocesto oziroma pri združevanju dveh voznih pasov. Vozniki, ki so na prednostnem voznem pasu ali pred seboj nimajo ovire so po prometnih predpisih dolžni po enemu vozilu z neprednostnega pasu s primerno hitrostjo in medsebojno razdaljo omogočiti varno vključevanje predse. To ni le stvar vljudnosti in bontona, ampak cestno-prometni predpis, ki nam lahko prinese kazen, če ga ne upoštevamo. Pomembno pa je, da tudi vozniki, ki se vključujejo, zapeljejo čisto do konca svojega voznega pasu. Če se poskušajo na sosednji pas vključevati pred iztekom svojega, lahko zaustavijo promet in povzročijo zastoj. Lepo pa je, če se vozniku, ki nas je spustil predse, zahvalimo z dvigom roke.
Varno prehitevanje kolesarjev
Odnosi med vozniki avtomobilov in kolesarji so pogosto zelo napeti. Še posebej v času prometnih konic, ko se vsem mudi. Takrat se moramo spomniti, da cestno-prometni predpisi veljajo ob vseh urah dneva, uvedli pa smo jih ravno zato, da bi bili na cesti vsi kar se da varni, ne glede na naše prevozno sredstvo. Eno takšnih pravil zahteva, da se pri prehitevanju kolesarjev od njih bočno odmaknemo vsaj meter in pol razdalje. Iz tega pa izhaja, da prehitevanje kolesarjev ni varno, ko se nam nasproti približuje drugo vozilo. Takrat moramo počakati, da se nasprotni vozni pas sprazni, do takrat pa voziti za kolesarjem. Ob tej priložnost pa še kolesarje spomnimo, da vzporedna vožnja dveh ali več kolesarjev prav tako ni dovoljena.
Križišča naj bodo vedno prosta
Ko smo v mestnem prometnem zastoju in se nam mudi, se vozniki radi stisnemo v križišče, tudi če je že polno. Ker pa se vozila pred nami nikamor ne premaknejo, tam obtičimo tudi po tem, ko se zelena luč prižge vozilom, ki želijo v križišče zapeljati z druge smeri. Promet se ustavi, vsi začnemo hupati, na cesti pa nastane kaos, ki mu ni videti konca. Pravzaprav boste na cilju enako hitro ali celo hitreje, če se kljub zeleni luči ustavite pred semaforjem in počakate, da se cesta čez križišče sprosti. Veliko voznikov za vami nam bo trobilo, ampak bodimo prepričani, da delamo prav, saj prispevamo k bolj tekočemu poteku prometa.
Parkirajmo na mestih, kjer nikogar ne oviramo
Nikakršnega opravičila ni za parkiranje na označenih mestih, ki so namenjena gibalno oviranim osebam. Tam lahko pustimo samo vozila, ki so označena z veljavno parkirno karto. V nekaterih večjih trgovskih centrih je nekaj parkirišč označenih tudi s simbolom otroškega vozička. Starši dobro vemo, kako težko je otroka dvigniti ali spustiti v sedež, če je tesno ob avtomobilu parkirano drugo vozilo. Zato imejmo nekaj razumevanja za utrujene mame in očete in jim prepustimo ta mesta. Tudi kadar samo za minutko skočimo po opravkih, ne puščajmo vozil na kolesarskih stezah ali na pločniku. Če se mu hočeta kolesar ali pešec izogniti, morata stopiti na vozišče. To pa je lahko zelo nevarno, še posebej, kadar to storijo otroci ali gibalno ovirani ljudje.
Ne hupajmo po nepotrebnem
Gotovo vas je že kdaj sredi noči ali zgodaj zjutraj zbudilo hupanje kakšnega voznika, ki je poskušal priklicati svojega sopotnika ali tistega, ki mu je zaparkiral vozilo. Ne bodimo taki tudi sami. Hupa naj nam bo v pomoč le kadar nas ogroža nepozoren udeleženec v prometu. Ne hupajmo v strnjenih naseljih ali v bližini bolnišnic. Nikakor je ne uporabljajmo, kadar se vam zdi voznik pred nami prepočasen. Lahko, da gre za starejšega voznika, ki previdno vozi po svojih sposobnostih, tudi za to, da ne bi ogrožal naše varnosti.
Bodimo prijazni
Namesto, da se v svojem vozilu glasno jezimo na druge voznike, poskusimo biti prijazni. Voznika, ki že dolgo časa čaka na vključitev v promet s stranske ulice, spustimo predse. Pazimo, da pešcev ne poškropimo z lužo. Prijazno pomahajmo nazaj otrokom, ki nam mahajo iz avtobusa pred nami. Boste videli, to nam bo polepšalo dan.
