Varnost je v vaših rokah

Pri vožnji ni prostora ne za bližnjice ne za površnost, kaj šele za nestrpnost in agresijo.

Tiste dejavnike, na katere lahko vplivate, je treba čim prej in čim natančneje odstraniti iz (prometne) enačbe. Šele potem lahko rečete, da ste naredili vse, kar je v vaši moči, da bi bila vožnja čim varnejša – za vas in za druge udeležence v prometu.

Zagotovo sta na prvem mestu poznavanje in osveževanje znanja prometnih predpisov, sploh če sodite med tiste, ki za volan ne sedejo vsak dan. Vozno kondicijo je treba ohranjati, da ne zakrnijo refleksi, motorika, da se ne zmanjša sposobnost hitrih (in pravilnih) reakcij … Rešitev? Tečaj varne vožnje vas bo spravil v formo, nakazal vaše napake, predvsem pa vam bodo inštruktorji pokazali, kaj storiti in kako reagirati v kritični situaciji. Pri AMZS vam na tečajih varne vožnje razložijo vse, vključno z osnovami, pri katerih se vse začne s položajem sedenja. Srečate pa se tudi z najnovejšimi asistenčnimi sistemi. Ti zelo učinkovito pomagajo vozniku in zmanjšujejo stres med vožnjo, vendar pa je treba vedeti, kako delujejo. Le na poligonu je mogoče varno in pod strokovnim nadzorom preizkusiti sodobno tehnologijo, ki nakazuje avtonomno vožnjo prihodnosti. Več o slovenski vozniški kulturi in znanju ter tečajih si preberite v intervjuju z vodjo inštruktorjev v AMZS Centru varne vožnje na Vranskem, Branetom Leganom, ki ga najdete tukaj.

Predvsem pa je samo tisti, ki je na vozniškem sedežu spočit in psihofizično pripravljen, dober voznik. Ne gre izgubljati besed o alkoholu za volanom, kajti to je izvirni greh, odgovoren za premnoge nesreče. In na koncu: temeljito razmislite, kako se lotevate vožnje in s kakšnim odnosom se podajate v promet. Strpnost je tista vrlina, s katero morate biti v prometu dobro oboroženi, ravno tako potrebujete potrpežljivost in uvidevnost do drugih.

Tehnično brezhiben avto je za varnost ravno tako pomemben kot dobra psihofizična priprava na vožnjo. Na kaj ne smemo pozabiti?
 
•        Vozilo mora imeti ustrezne in varne (neobrabljene) pnevmatike, napolnjene s primernim tlakom.
•        Poskrbeti je treba za dobro preglednost (čisto vetrobransko steklo, dovolj sredstva za čiščenje, neizrabljene metlice brisalcev …).
•        Svetila morajo biti brezhibna.
•        Skrbeti je treba za redne in pravočasne servisne preglede ter preventivne preglede vozila pred daljšimi potmi.

Na cesti nikoli ne počnite tistega, česar ne bi želeli, da drugi počnejo vam. Hkrati predvidevajte in razmišljajte. Če zmorete kombinirati vse povedano, lahko mirno rečete, da veste, kaj je to vozniška kultura. In vsi vemo, da je ta na naših prenapolnjenih cestah večkrat na preizkušnji.

Z vodjo inštruktorjev v AMZS Centru varne vožnje na Vranskem smo se pogovorili o tem, katere napake najpogosteje delamo Slovenci in kaj se lahko naučimo na tečajih varne vožnje.

Slovenci smo v zadnjem obdobju precej napredovali. Pa ne, da smo bili pred desetimi, dvajsetimi ali več leti slabi vozniki. Še vedno smo tehnično dokaj podkovan narod, kar se odraža tudi v prometu. Precej dobro nam uspeva spremljati spremembe na tehnološkem in tehničnem področju mobilnosti. Se pa pozna staranje prebivalstva, ko starejši vozniki nekako obstanejo v sprejemanju novih tehnologij pri vozilih in se jim poskušajo izogniti. Dobra stran pri vsem je, da z nakupom novega avtomobila sprejmejo tudi nove tehnologije. Skoraj enako bi lahko trdil za druge generacije. Nove tehnologije vplivajo na vožnjo avtomobila, od vseh voznikov pa zahtevajo mnogo več seznanjanja z njegovo uporabo. Dodatno k boljši varnosti prispeva cestna infrastruktura. Ti trije elementi, torej udeleženci v prometu – vozilo – infrastruktura, zaokrožajo celotno sliko prometne varnosti, na podlagi katere lahko ocenim, da Slovenci postajamo varnejši vozniki.

Vsi smo, seveda vsak v svojem obdobju, dobili pričakovano enako mero znanja o predpisih. Ti se sicer stalno dopolnjujejo. Tu tudi prihaja do največjih napak posameznikov, ko napačno razumejo tako teoretični kot praktični del pridobivanja vozniškega dovoljenja. Res je, da smo z opravljeno izpitno vožnjo pridobili pravico do vožnje motornega vozila, vendar se je treba zavedati, da lahko sebi in vsem drugim udeležencem v prometu varnost zagotavljamo le z razumevanjem, spoštovanjem in upoštevanjem pravil.

Takoj ko začnemo pridobljeno znanje zanemarjati, opuščati ali se glede na svojo vlogo udeleženca v prometu obnašati drugače, kot velevajo pravila, postane nevarno. Vedno pričakujemo od vseh drugih, da nas ne bodo ovirali ali celo ogrožali. Ob tem pa ne smemo pozabiti, da enako od nas pričakujejo drugi. Pravice v prometu lahko uveljavljamo le, če ne pozabimo na svoje dolžnosti.

Menim, da se raven vozniške kulture med Slovenci v zadnjem obdobju počasi zvišuje. Čedalje več je govora o njej, saj udeleženci v prometu hitro občutijo, da je kultura obnašanja zelo pomembna. Če nekateri najprej o njej ne razmišljajo, se to spremeni, ko od drugih pričakujejo, da bodo do njih uvidevni in tolerantni. In tako se znova vrnemo k že izpostavljenemu razumevanju pravil obnašanja v prometu, saj se ravno to odraža v vozniški kulturi. Zato je ta tako pomembna. Višja je, višjo raven varnosti zagotavlja, saj se s strpnostjo v prometu zmanjšujejo tveganja in pojavi nevarnosti.

S prometom se posredno ali neposredno profesionalno v različnih vlogah ukvarjam že skoraj 45 let. Spremembe so velike. Sam se spomnim let, ko je bilo letno na cestah tudi 800 in več mrtvih. S povečanjem števila naprednejših vozil in z boljšimi cestnimi povezavami se je vse izboljšalo. Še vedno najšibkejši člen ostaja človek. Ne vidim toliko problemov v splošni oceni hitrosti kot v drugih, neodgovornih in nerazumljivih oblikah obnašanja posameznikov: uporaba telefonov, varnostna razdalja, vožnja v rdečo luč, ob zgoščenem prometu obstanejo v križiščih in zaprejo pot ob spremembi proste smeri, ob združevanju dveh pasov v enega nerazumevanje načela zadrge, ob vzdrževalnih delih na silo vozijo s polno hitrostjo do zadnjega trenutka, nerazumna uporaba levega, prehitevalnega pasu na avtocesti.

Vsa ta opažanja so povezana s tem, da se prevečkrat pri posamezniku pojavi skrb le zase, da je le on pomemben, da so vsi drugi ob njem odveč, saj ga motijo, ovirajo, delajo težave. Ko pa on rabi pomoč, uvidevnost, strpnost, jih od teh drugih samoumevno pričakuje. Ne smemo pozabiti, da imamo v prometu pravice, a tudi dolžnosti. Tako bi se tudi bonton mnogo bolje in lažje uveljavljal.

"Opažamo, da so najpogostejše napake pri nastavitvi sedežnega položaja in drži volana."

Šole vožnje še vedno opravijo svoje osnovno delo, z izkušnjami vozniki nekako rastejo, dodatno znanje pa pridobivajo na ustreznih poligonih v nadzorovanih in varnih okoliščinah, kar omogoča, da se lahko s simulacijo kritičnih situacij učijo na napakah. In tu je največja pridobitev za vsakega. To jasno kaže tudi potrebo, da je za vse, ki so v prometu že dolga desetletja, obnavljanje tako znanja predpisov kot obvladovanja vozil zelo pomembno. Pri tem so pomembnejše vozniške izkušnje in ne posameznikova leta.

V AMZS Centru varne vožnje na Vranskem vse to opažamo, že odkar se na poligonu aktivno ukvarjamo z vozniki vseh vrst motornih vozil. Četudi se občasno pojavi nenaklonjenost posameznikov do te oblike usposabljanja, so po opravljenem tečaju vsi več kot zadovoljni, mnogi pa so kljub desetletjem na cesti in nešteto prevoženim kilometrom presenečeni, kaj vse so na novo izvedeli in spoznali.

Res opažamo, da so najpogostejše napake pri nastavitvi sedežnega položaja, ki ni ustrezna, pravilna, in drži volana. Na tečajih so to tudi prvi koraki varne vožnje. Naši lastni programi varne vožnje so naravnani tako, da se vsebine stopenjsko nadgrajujejo. Udeleženci v procesu vadbe pridobijo nove izkušnje z obvladovanjem vozila že na prvi stopnji, ko pri različnih hitrostih spoznajo, kako pomembni so ti prvi koraki, nastavitev sedeža in drža volana. Ko spoznajo obnašanje in dinamiko vozila, na katero ravno vplivajo z načinom in sposobnostjo obvladovanja samega sebe, se jim spremeni razumevanje vpliva hitrosti in vseh drugih elementov varnosti na njihovo vožnjo. Na nadaljevalnih stopnjah se vse le še utrjuje pri večjih hitrostih in z zahtevnejšimi oblikami vadbe in obvladovanja vozil.

V teoretičnem delu se udeleženci seznanijo z osnovami varne vožnje, fizikalnimi zakonitostmi in z njimi povezanimi posebnostmi v obnašanju vozil ter pogoji za varno vožnjo. V praktičnem delu spoznajo pravilno ureditev vozniškega delovnega območja in držo ter delo z volanom. Sledi vadba učinkovitega zaviranja v nevarnosti, manevra umikanja in hkratnega zaviranja, reševanja zdrsa v ovinkih ter reševanja ob nenadnem zanašanju zadka. V tem delu so hitrosti med 30 in 60 kilometri na uro, vsa vadba pa poteka na posebnih drsečih površinah, ki omogočajo spoznavanje obnašanja vozila pri omenjenih hitrostih. Že na tej stopnji se pri vozniku spremeni razumevanje vpliva hitrosti na njegovo varnost.

Na drugi stopnji (nadaljevalni tečaj) zahtevnejši teoretični vsebini sledi tudi zahtevnejši praktični del, predvsem na asfaltnih površinah in pri večjih hitrostih, to je med 40 in 100 kilometri na uro. Udeleženci poglobijo spoznanje, kako pomemben element vožnje so oni sami, njihov pogled na hitrost pa se še dodatno spremeni. Sledi še tretja stopnja (izpopolnjevalni tečaj), kjer se vse dogaja s še večjo dinamiko. V vseh naših programih varne vožnje se udeleženci naučijo obvladovanja vozila v različnih okoliščinah, s katerimi se vsakodnevno srečujejo na cestah. Največja prednost različnih oblik našega usposabljanja je, da udeleženci spoznajo svojo vlogo v vožnji in prometu ter pomembnost tega, da razumejo razloge za nastanek tveganja. Zelo pogosto po udeležbi na tečaju postanejo dinamični, vendar defenzivni vozniki in voznice.