Kako v službo?

Prometno prenatrpana središča mest, deloma zaprta za promet, s predragimi parkirnimi mesti v bližini, ki jih lahko celo primanjkuje. Velika parkirišča na obrobjih, vaša služba pa v centru. Zveni znano? Ste tudi vi med tistimi, ki se srečujejo s t. i. problemom mobilnosti zadnjega kilometra?

No, resnici na ljubo je tu še njegova zrcalna slika, t. i. problem mobilnosti prvega kilometra: tudi kdor živi v mestu, se po njem – drži, tudi do službe – lažje in racionalneje premika drugače kot z vozilom.

Kako torej?

Kljub revolucionarnim korakom na področju osebne mobilnosti, ki smo jim priča v zadnjih letih, niti bližajoča se avtonomna vožnja ter vseprisotna elektrifikacija, digitalizacija in povezljivost ne bodo rešile (vsaj ne popolnoma) največje težave, ki postaja vse bolj očitna: prenatrpanost urbanih centrov. Zato je vse več mestnih središč že zaprtih za promet, ljudje, ki tam živijo ali delajo, pa se srečujejo s težavo, kako čim ekonomičneje, udobneje in hitreje priti od ali do zadnje postaje svojega potovanja, torej od postaje javnega prevoza ali parkirišča do svojega končnega cilja.

Ne gre pa le za osebni prevoz, ampak tudi za transport blaga in dostavo paketov. Sploh slednja je po izjemni rasti spletne prodaje eden od virov težav, saj predstavlja kar 30 odstotkov prometa in je kriva za 80 odstotkov zamaškov v centrih (IAA 2018). Izziv t. i. zadnjega kilometra (angl. »last mile«) postaja tako vse bolj izrazit tudi za inženirje in arhitekte, saj naj bi do leta 2030 v svetovnih vele- in gigamestih živelo že več kot 60 odstotkov ljudi (pri skupni populaciji 8 milijard).

Razvoj tehnoloških rešitev težave t. i. zadnjega in prvega kilometra, ki preprosto pomeni prevoz do končnega cilja in nazaj, je zadnja leta nekoliko v senci dramatičnih sprememb, v katerih se je znašla avtomobilska industrija. Vsaj delno tudi ta rešuje vprašanje omenjene končne mobilnosti, toda ne glede na vse rešitve, ki bodo zmanjševale gnečo, onesnaženost in pospešile pretočnost prometa (deljeno lastništvo in prevoz, avtonomni taksiji in shuttli, avtonomna vozila, povezanost vozil in infrastrukture …), bo težava zadnjega kilometra v prihodnosti vse bolj izrazita. Ne le zaradi nedostopnosti centrov, tudi zaradi javnega prevoza, ki ne dohaja sprememb v urbanizaciji. V ZDA so tako izračunali, da že 0,8 kilometra pešačenja zmanjša tudi željo po uporabi javnega prevoza za kar 90 odstotkov.

V takšnem okolju so se že pred leti pojavili alternativni viri prevoza, ki naj bi pomagali pri rešitvi te težave, hkrati pa učinkovito, ekonomično in okoljsko vzdržno izvajali ali vsaj dopolnjevali osebni prevoz. Nastala je skovanka mikromobilnost, ki pokriva vse širši in vse bolj raznolik spekter praktične in dostopne osebne mobilnosti zadnjega kilometra za enega ali dva potnika. Skiroji, električni skiroji, mini kolesa, kolesa s pomožnim električnim motorjem, monokolesa, električni hooverji, motorizirane deske, skuterji … in še kaj bi se našlo v tej široki množici večkrat že neverjetno inovativnih modelov in izvedenk. Strokovnjaki iz agencije Frost & Sullivan pravijo, da naj bi bilo do leta 2020 na trgu že 150 različnih modelov, trg teh vozilc pa naj bi bil do leta 2026 vreden kar 33 milijard dolarjev.

Pripravili smo pregled najbolj splošno znanih modelov. Večina je elektrificiranih, seveda pa ni nujno, da je tako, in mnogi modeli se še vedno zanašajo na moč človeških nog. Urbana središča in z njimi urejen asfalt so vodilo pri snovanju podvozja za večino, obstajajo pa tudi različice, ki so namenjene slabšim potem. Večina motoriziranih (elektrificiranih) sicer ostaja pod hitrostjo, ki jo zakon določa za kolo s pomožnim motorjem in ne zahteva izpita, je tudi za moped (skuter), ki dosega le 25 km/h potrebna registracija in zavarovanje (razen za kolo s pomožnim električnim motorjem do 0,25 kW).

Prenesite infografiko

Na kolo

Kolo je najbolj klasičen in enostaven primer mikromobilnosti, ki je danes na voljo v številnih izvedbah, velikostih in za zelo različne namene. Zagotovo je v klasični obliki eden cenejših načinov prevoza, tudi najbolj zdravih, obenem pa ima tudi nekaj praktičnega prostora za prtljago. Omogoča tudi dovolj hitro in varno premikanje po urbanem središču. Njegov minus je, da je v klasični obliki veliko in (za transport v vozilu ali avtobusu) nerodno prevozno sredstvo, zato je za mestni in kombinirani prevoz primernejša mini verzija ali zložljivo kolo (ki ga je mogoče pospraviti v prtljažnik ali celo nositi s seboj). Seveda vožnja s kolesom zahteva nekaj kondicije (s tem pride tudi kakšna kaplja znoja) in osnovno mero spretnosti, pa tudi proti vremenskim vplivom ni odporna.

Kolo s pomožnim ali/in električnim pogonom

Tako kolo najdemo v vseh mogočih izvedbah, od elegantnega mestnega kolesa do povsem vzmetenega gorskega, obstajajo pa tudi zložljive in kompaktne verzije. Vsekakor gre za eleganten, hiter, tih in z električno pomočjo tudi udoben osebni prevoz. Elektromotor (z različnimi stopnjami, vgrajen v pesto ali gonilko) pomaga vozniku vrteti pedale (ali celo povsem prevzame pogon), baterijo je v glavnem mogoče odnesti s seboj in napolniti doma ali v pisarni, s tem kolesom je mogoče enostavneje prevažati težje tovore in se vzpenjati po klancu. Njegova velika slabost je zagotovo cena, ki je precej višja kot pri klasičnem primerku, po drugi strani pa je lahko težava tudi teža, ki znaša od dobrih 15 do 30 kilogramov. To pomeni tudi večjo obrabo pnevmatik in zavor, draga je menjava baterije, težje je prenašanje po stopnicah …

Po dveh kolescih

Skiroji so ena najbolj razširjenih in zaželenih rešitev problema zadnjega kilometra, sploh pri tistih, ki potrebujejo kompaktno, najmanjšo in najlažjo možno verzijo še vedno hitrega osebnega prevoza, saj je večino skirojev mogoče zložiti ali celo povsem razstaviti in jih tako enostavno pospraviti v prtljažnik ali odnesti na delovno mesto, v sobo, stanovanje. Predvsem električno gnani skiroji postajajo vse bolj popularni, saj lahko kljub majhnim kolescem (kakšnih 8 col) dosežejo hitrosti okoli 25 km/h in prevozijo nekaj deset kilometrov z enim samim polnjenjem. Ob tem so še vedno dovolj kompaktni in lahki (10–15 kg), da jih je mogoče prenašati in enostavno dvigniti iz prtljažnika vozila. A njihova majhna in ozka kolesa (sploh tista brez pnevmatik, polnjenih z zrakom) so največji izziv za ravnotežje, sploh v kombinaciji z mestnimi ovirami (razpoke, tlakovci, reže, jaški …). Seveda obstajajo modeli z večjimi kolesi, tudi vzmetenimi, toda vse to prispeva k teži in ceni. Za hitro vožnjo je potrebne tudi nekaj spretnosti in ravnotežja, ne nazadnje tudi zaradi geometrije vpetij in ozkega kolesarskega krmila (»balance«). Večina električno gnanih skirojev tudi nima možnosti hitre menjave baterije.

Z motorjem

Električni skuterji predstavljajo prvo motorizirano rešitev s sedežem in so nekakšna vmesna, morda celo mini verzija med skirojem in skuterjem klasičnih mer (in oblik), kot ga poznamo s cest (z motorjem z notranjim zgorevanjem, tudi večjih prostornin). Obstajajo celo modeli skirojev, ki jim je mogoče dodati sedež – in obratno. Zagotovo je to opcija za tiste, ki bodo na skuterju preživeli več časa in za katere je takšna rešitev prva možnost urbanega prevoza. Gre za majhne in okretne električno gnane skuterje, ki v glavnem že ponujajo večja kolesa in z zrakom polnjene pnevmatike za več udobja, hkrati pa tudi vzmetenje/blaženje obeh koles. Doseg enega polnjenja je med 30 in 50 kilometri, hitrost pa je še vedno pod mejo, ki zahteva izpit (30–40 km/h). A teža električnih skuterjev (težji so tudi od e-koles!) in velikost ter tudi cena so njihov minus, saj so le pogojno primerni za prenašanje in prevoz. Zagotovo so pri večjih hitrostih enostavneje vodljivi kot e-skiroji, pri hitrostih, ki so primerne za pločnike in površine, na katerih prevladujejo pešci, pa so okornejši.

Elektrificirane deske (skateboardi)

To je zabaven in urban način premikanja, ki je vsekakor primernejši za mlajše in tiste,ki imajo izkušnje z običajno desko oziroma »boardom«. Ta prikladna deska, ki je tudi zaradi svoje teže (5–10 kg) in velikosti (dober meter) praktičen spremljevalec v urbanih središčih, ob mobilnosti ponuja predvsem dovolj zabave in adrenalina, saj dosega kakšnih 20 do 25 km/h. A brez vsaj osnovnega znanja in spretnosti bo tudi vožnja z e-desko izziv, poln adrenalina in odrgnin. Hitrosti so tu večje, pospeški izrazitejši. Doseg elektrificirane deske je sicer manjši od e-kolesa ali skuterja in le najboljši primerki vas bodo z enim polnjenjem popeljali dlje kot 30 kilometrov. Pri tem je seveda treba povedati, da večina desk za varno vožnjo zahteva gladko in urejeno površino, teh pa ni nujno ravno veliko.

Hoverboard ali električna samouravnotežna deska

Najnovejši primerek urbane mobilnosti zadnjega kilometra, ki je osvojil predvsem mladino, je na trgu vse od leta 2014. Gre za desko z dvema motorjema in po enim kolesom na vsakem koncu, voznik pa jo upravlja preko žiroskopskega tipala z nagibom naprej in nazaj (pospeševanje, zaviranje) ter naklonom stopal naprej in nazaj (levo, desno). Hoverboard je gibčen in okreten, sploh ko voznik res obvlada upravljanje z nagibom. Takšne deske so praviloma cenejše od klasičnih longboardov, okretnejše, z dosegom okoli 15 do 20 kilometrov in hitrostjo do približno 20 km/h.

Za suvereno vožnjo takega vozilca je potrebne kar nekaj vaje in samonadzora. Kolesa so sicer praviloma večja kot pri elektrificirani deski, kljub temu pa tudi tukaj velja pravilo urejene podlage. Hitrost je manjša kot pri večini podobnih mikromobilnih rešitev, za polnjenje pa je treba v sobo odnesti celo desko, ki tehta približno 10 kilogramov.

Električna monokolesa

To je verjetno najbolj futurističen način osebnega premagovanja razdalje zadnjega kilometra – in morda najbolj praktičen. Gre za električno gnano monokolo, na katerem voznik stoji z eno nogo na vsaki strani (in nekoliko nižje od) njegove osi. Ali še več: sedi na sedežu in vozilo krmili s pomočjo nagibanja telesa (podobno kot hoverboard). Med pozitivnimi lastnostmi električnega monokolesa velja izpostaviti njegove kompaktne dimenzije brez štrlečih delov, posebno če gre res za monokolo, na katerem voznik stoji. To pomeni tudi prikladnost pri prevozu z javnimi prevoznimi sredstvi. Hitrosti, ki jih dosega električno monokolo, so večje od hoverboarda – blizu 30 km/h. A ponudba je vsaj pri nas še omejena, teža lahko preseže 15 kilogramov, za vožnjo je potrebne nekaj vaje in spretnosti, večina primerkov pa je omejenih na vožnjo po urejenih cestiščih.

In naposled – najbolj praktično

Noge. Klasičen, preverjen in stoletja uporabljan sistem osebne mobilnosti, ki vas ne more kar tako pustiti na cedilu. Počasi se daleč pride (čeprav hitreje še dlje), rekreativni oziroma zdravstveni vidik hoje ni zanemarljiv, ravno tako ne ekonomičnost (v primerjavi z vsemi drugimi sredstvi). Tu sta še okretnost in primernost za vsako vreme. Res pa večkilometrske razdalje v poletni vročini niso najboljši začetek napornega delovnega dne – niti njegov zaključek, še posebno, ko nosite s seboj težko torbo z računalnikom in vas sredi poti ulovi še ploha. Tudi časovna komponenta večkilometrske hoje je včasih kar pomembna in mučna. Noge sicer lahko obujete tudi v rolerje, a se na cilju srečate s problemom čevljev in preobuvanja.